Brez strehe in zakona / Sans toit ni loi 14+

Agnès Varda, Francija, 1985, 105', v francoščini, arabščini in angleščini s slovenskimi in angleškimi podnapisi

»Rada imam glasbo in travo«, reče Mona Bergeron (Sandrine Bonnaire), vagabundka, ki tava po vaseh, cestah, spoznava nove ljudi, spi v šotoru, priložnostno dela in se izogiba vsem oblikam tradicij, navad in nadzora. Rojena je bila za cesto. Ves čas je na poti, nikoli pri miru, če se že ustavi, tam ne zdrži dolgo. Nesamostojnosti in nadzora ne trpi. Njena smrt, s katero se film sicer tudi začne, se pravzaprav zgodi čisto v stilu njenega življenja – skrito, osamljeno, nevidno.

Film Brez strehe in zakona (1985), francoske režiserke Agnès Varda, zaznamuje kombinacija značilnosti igranega in dokumentarnega filma, izmenjava načel filmskega realizma in postmodernizma ter poglobljen dialog s preteklostjo prek uporabe primerov iz drugih umetnosti. Film lahko uvrščamo med ključne primere feminističnega filma. V dojemanju Monine prisotnosti lahko opazimo razlike med spoloma: Ženske jo mnogokrat idealizirajo, saj je za njih vpeta v tančico skrivnosti, ki jih privlači. Strokovnjakinja za platane se prav v ključnih trenutkih spomni nanjo in si očita, da je ni bolje spoznala. Čistilka Yolande v Moni vidi svobodnjakinjo in strastno ljubimko, a se hkrati zaveda njene nizkotnosti. Moški do Mone v večini ne gojijo resnega spoštovanja in jo pogosto vidijo kot spolni objekt, s čimer režiserka pokaže na patriarhalnost družbe, v kateri se Mona znajde in v kateri si je kljub nenaklonjenosti časa, sistema in družbenih norm upala ubrati svojo pot: postajati svobodna. Vseeno pa je film v svojem času požel veliko kritik. Govoril naj bi namreč o šibki ženski z zapečateno tragično usodo, bil naj bi preveč sentimentalen.

Kljub temu pa menimo, da Mona izgleda nekoliko pasivno in osamljeno. Ujeta je na napačnem kraju, ob napačnem času. Mona izgleda le kot flashback zlatih hipijevskih sedemdesetih, kjer je cesta pomenila prostrano svobodo, pobeg od zdolgočasenega vsakdana, novo generacijo kontrakulture, znak generacijskega prepada, boj za spolno enakopravnost, čas mladosti in korenitih družbenih sprememb – a za Mono je vlak odpeljal. Nima jasnega cilja in vizije, ljudje je ne razumejo, ona ne razume njih. Preostane ji le še konec na periferiji družbenega življenja, ki ga doživi utrujena, pohabljena, v popolni osami, v jarku. Kljub vsemu pa v nas prebudi vprašanja: Kako ubežati družbenim normam? Kako se boriti, kako upreti?